Lepota niča | teksti-koncepti

RAJ KRALJEV predstavlja projekt predavanje

LEPOTA NIČA

Podoba biti v območju gravitacije 0

(koncept: Raj X Tot)

Bivanjski prostor v vseh smislih pogojuje človeško bit. Nova oblika življenja in z njim ustvarjanja je možna le z novim načinom bivanja. Vesoljski prostor nakazuje realno možnost, da se končno razvijejo nove psihofizične in duhovne razsežnosti.
Moja zgodba o raziskovanju vesolja je intimen projekt odkrivanja lastnih izraznih zmogljivosti, proces kontrole lastne biti v makrokozmosu. Je vibracija psihofizične mutacije, sinhronizirane s prostorom bivanja.
Sem koncentrat prostora, vklenjen v časovno zanko. Obenem vem ali utemeljeno sumim o soobstoju absoluta v gibanju, ki se mu ob preboju zavesti lahko približam le takrat, ko se zavedam specifike svojega koncentrata.
Tu ni več smisla. Je le še prihod, odhod in nekaj presenečenj vmes. To so trenutki ničelne lepote, ki določajo specifičnost mutirajoče biti.

Uvod:

V tem predavanju bom skušal predstaviti vizijo sprememb v naši percepciji, ki so po mojem mnenju potrebne, ko se začenjamo vmeščati v prostor brez težnosti kot bivajoči subjekt.

Videoprojekcije, ki sem jih izbral za podlago, so vizualni indikativ zgodbi.
Projekt predavanje je eksperiment, ki ga sestavljajo fragmentarni dokumenti doslej opravljenega dela na nivoju raziskovanja bivalnih konstruktov v območju gravitacije 0 in na nivoju abstraktne obravnave tega prostora skozi umetnost in sociologijo bivanja.
Kot sem že zapisal v predstavitvenem tekstu, je moja zgodba o raziskovanju vesolja intimen projekt odkrivanja lastnih izraznih zmogljivosti, proces kontrole lastne biti v makrokozmosu. Je vibracija psihofizične mutacije, sinhronizirane s prostorom bivanja.
Če sebe prestavim v prihodnost, pomeni, da živim v polnem času in da se moj razvoj giblje v smeri raziskovanja nadsvetlobnih dimenzij duhovnih medplinarnih razsežnosti.
Obdobje pred spoznanjem polnosti časa, torej pred odkritjem različno izmerljivih paralelnih časovnih ciklusov, ki se prepletajo v enem, imenujem Doba Polčasa.
Dogodke iz razvoja bivanja zemeljske civilizacije v tej dimenziji vam posredujem v zgodbi z naslovom DUH POLČASA.

Prostor bivanja je MESTO.

Mesto je razvojni moment dogodkov, je organski sestav prihajajočih podob s poti in živo spreminjajoče se telo, ki skuša venomer ujeti čas svojega nastanka. Ob prevodu iz praspomina prihaja večkrat do motenj pri sprejemu podatkov predvsem zaradi bojazni, da bi izgubili ali pozabili sistem, ki nam določa obstoječo resnico. To je vzrok za napačno usmeritev emocionalnih izbruhov različnih energij, ki se v razvitem stanju nekompatibilnosti večkrat sprevržejo v boj za svoje medsebojno izničenje. Vsako nepotrebno obnavljanje že razvitih energij v kolektivnem smislu upočasnjuje razvoj določenega civilizacijskega ciklusa. Dejanska resnica ni absolutna resnica, temveč resnica v razvoju, ki se s prevodom v določeno ciklično stanje zaradi navedenih motenj izrazi v izkrivljeni podobi. Zato je dejansko stanje le navidezna resničnost oziroma produkt resnične zgodbe.

DUH POLČASA je resnična zgodba, dokumentarec o polčasni percepciji, ki človeka nenehno sili v gibanje kljub nepopolnemu poznavanju bistva.
Je dokumentarec o možnem razvoju bivanja zemeljske civilizacije v vesoljskem prostoru.
Duh polčasa je zgodovinski dokument pretekle prihodnosti.

Prva razmišljanja o bivanju v geostacionarnem prostoru zemeljske orbite segajo v 21. stoletje zadnje zemeljske dobe. Že v prejšnjem, 20. stoletju, je človek raziskoval in uporabljal ta prostor pretežno v informacijske namene. S pionirskimi stroji se je namreč že nekaj let spotikal ob bližnje planete svojega osončja. Dobro je obvladal meritve dimenzij in sestavo materije. Slabo pa je poznal mehanizme kompozicije in dekompozicije. Danes vemo, da je prav v mehanizmu gibanja in sestavljanja vsebine od 80 do 90 odstotkov vsega znanja. Pri tovrstnem raziskovanju je bil prenos mase velik problem. Še večji problem pa je predstavljala vezanost na posedovanje materije, kar je človeka na nek način oviralo pri razvoju njegove psihofizične in biti.
21. stoletje je bilo čas odkritij in pomembnih spoznanj, ki so odpirala nove dimenzije percepcije. Te so pogojevale vstop v prvo človeško geostacionarno dobo.
¸    V prvi geostacionarni dobi se je življenje človeka odvijalo pretežno na zemeljski obli. V orbiti so na začetku dobe krožile okorne posojanke, ki so služile v glavnem v raziskovalne namene. Z realizacijo prvih izpopolnjenih objektov z umetno gravitacijo se je začelo postopno naseljevanje geostacionarnega prostora. Zaradi doživetih kriz in vedno večje potrebe po neobljudenih površinah se je sočasno na zemlji zvišala stopnja medčloveške strpnosti in znatno zmanjšala potreba po posedovanju materije. Uveljavil se je strnjen ekološki in visokokakovostni bivanjski sistem - nivojsko mesto. Na videu sta prikazana osnovni tloris in poseg nivojskega mesta na pilotih v obstoječi urbanizem mesta Ljubljane.

NIVOJSKO MESTO
tlorisni koncept
1. nivo – podzemna prometna struktura
2. nivo – oskrbovanje in nivo pešca
3. nivo – nivo bivanja in poslovanja

Masovna naselitev zemeljske orbite in namestitev prvih delovnih postojank na Luni in na Marsu sta zaznamovali začetek druge geostacionarne dobe. V drugi polovici dobe so nekatera geostacionarna mesta že presegala število milijon prebivalcev. Na zemlji beležimo razvoj nivojskega principa mesta v parkirno mesto. To je bil zaključen sistem bivalnih parkirišč z urejeno urbano strukturo in krajino: hiše-domovi so bile leteče celice, ki so se selile iz mesta v mesto. Gostota površine urbanih struktur na Zemlji se ni več širila. Na videu je prikazan tloris parkirnega mesta Chicaga, izveden po vzoru urbanističnega načrta iz leta 1909 arhitekta Daniela Burnhama.

PARKIRNO MESTO
tlorisni koncept
1. nivo – podzemna prometna infrastruktura
2. nivo – oskrbovanje in nivo pešca
3. nivo – nivo bivanja ali poslovanja

Tretja geostacionarna doba se je začela s prvo preselitvijo geostacionarnega mesta v orbito Marsa. Vzrok za to je bila izgradnja prvega avtarkičnega geostacionarnega mesta v orbiti. Mesto za svoje preživetje ni potrebovalo več nikakršne oskrbe s planeta. To je bila doba prvega neposrednega odkritja drugih civilizacij na določenih planetih naše galaksije. Življenje na Zemlji je zaradi odmiranja ozračja postajalo vedno bolj nevzdržno, tako da na koncu dobe ni bilo tam več nobenega stalnega prebivalca. Geostacionarna avtarkična mesta z umetno gravitacijo so bila sestavljena iz enostavnih montažnih sklopov iz lahkih protokovinskih mas, ki so se na razmeroma enostaven način širila v valjast konstrukt. Z letečimi airbusi je bila možna hitra povezava med mesti in planeti. Bivanje v mestih je bilo organizirano po razvitem nivojskem valjastem principu z umetnim pridobivanjem kisika in surovin ter vzpostavitvijo bivalne klime z vegetacijo.

GEOSTACIONARNO MESTO
urbani koncept valjastega principa
zunanji obroč - mestna komunikacijska infrastruktura
postaje izvenmestnih poletov
srednji obroč   - servisni in delovni nivo
umetna klima, vegetacija
notranji obroč - nivo bivanja
oskrba in nivo pešca

V času prve geostacionarne dobe so se na zemeljski obli ob spoznanju novih pogonskih energij pojavile prve leteče zgradbe. Ti objekti niso bili več namenjeni potovanju. Imeli so natančno določene funkcije, ki so jih opravljali na različnih krajih sveta. To je pomenilo premik v racionalni izrabi zazidalnih površin. Prvi tak objekt je bilo leteče gledališče. Umetniki so tako lahko predstavljali svoja dela v isti multimedialni zgradbi na različnih krajih sveta. S tem konceptom so obudili spomin na antična potujoča gledališča izpred zadnje zemeljske dobe.

OTTO VOLANTE
- Gledališče z osrednjo okroglo dvorano in dvižnimi tribunami v spodnji sferi osmice.

TRABICOLO
- Gledališki objekt za tri osebe z osrednjim multimedialnim video-odrom.

PANORAMA
- Gledališče po principu grškega amfiteatra z osrednjim odrom.
- Možnost pogleda navzven skozi prosojno steno za odrom.

TERRA TERRA
- Variabilno sferično gledališče z veliko osrednjo dvorano.
- Možnost delitve na štiri polamfiteatralne dvorane.

Gledališki objekt je bil predhodnik masovnih premikov v vesolje tudi v drugi geostacionarni dobi. Kot tak je bil takorekoč predstavitveni objekt vesoljskega razvoja bivanja. Glavni vzroki za to so na kratko obrazloženi v spodnjem tekstu:
“Bivanjski prostor v vseh smislih pogojuje človeško bit. Nova oblika življenja in z njim ustvarjanje je možno le v novem načinu bivanja. Vesoljski prostor nakazuje realno možnost, da se končno razvijejo nove duhovne razsežnosti.
Pojem bivanja je v zemeljskem gledališču predstavljen kot fiktivna tvorba. To omogoči gledalcem, da se neobremenjeno spoznajo z njegovo vsebino. Prav zato sem prepričan, da je gledališče kot masovni bivanjski prostor najbolj primeren poročevalec nove oblike življenja.
Teater kot arhitekturna forma je identifikacijska točka vsake civilizacije. Sistem vesoljskih gledališč nas s svojo arhitekturno podobo vmešča v dobo, ki prihaja. S tem se identiteti teatra povrnejo izgubljene vrednote univerzalne razpoznavnosti.
Vesoljsko gledališče bo mirovalo v območju breztežnosti na točki, ki je 36.000 km nad zemljo. Njegova hitrost bo enaka rotacijski hitrosti zemlje. Tako gledališče bo kot vsekulturni center prinašalec idej, mitov in misli. To bo avtonomen uprizoritveni laboratorij umetniških aktivnosti.”

Vzrok za začetek četrte geostacionarne dobe je izum prve enocelične kapsule, ki potuje skozi vesolje s svetlobno hitrostjo. V prejšnjih geostacionarnih dobah je človek napredoval v spoznavanju mehanizma mikroenergij. Ugotovil je, da je treba delcem materije, ki potujejo z najvišjo do tedaj možno hitrostjo, dodati visokofrekvenčne spiralne vibracije, da se ne razgradijo. Zgradil je kapsulo iz delcev ene same monocelične mase, ki ga je lahko ponesla v vesolje s svetlobno hitrostjo. Hkrati se je začel privajati na dolgoročno bivanje v prostoru brez gravitacije in začel načrtovati sodobnejša vesoljska mesta. To je bil vzrok za človekov prehod v novi bivalni sistem - KONOFON, mesto s postopnim pojemanjem gravitacije. Simulacijo bivanja v sistemu Konofon so prvič predstavili v vesoljskem gledališču LETEČA OSMICA.

TERRAXTERRA
- Je genij prostorske variabilnosti.
- Osrednjo sferično dvorano lahko razdelimo v dve ali štiri dvorane.
- Po delitvi sfere s trojnim križem nastane osem tristraničnih piramidalnih dvoran.

TRABICOLO
- Je vesoljska igrača - v zasnovi je to gledališče za tri osebe.
- Gledalce v treh točkah na obodu sfere vodijo elektromagneti v vse smeri.
- Predstava se odvija v centru sfere.

PANORAMA
- Je odraz ljubezni do vsebine breztežnosti.
- Vesolje je predstava, ki jo lahko gledamo s tribun skozi vrtljivo prosojno steno za osrednjim odrom.

OTTO VOLANTE
- Prvo vesoljsko gledališče in duh ideje vesoljskega gledališkega principa.
- Osnovni pogoji breztežnosti so razpoznavni v strukturi volumenske uporabnosti.
- Tribune gledalcev so usmerjene v center proti nasproti si obrnjenima odroma.
- Možnost lebdenja v smeri osmice okoli obeh odrov.

V času prvih zamisli konusnih bivalnih mest so v telesni zgradbi človeka nastale prve radikalne mutacije. V vesoljskem gledališču za tri osebe so izvedli prve poskuse sožitja med tremi različno mutiranimi subjekti. Rezultati teh izkušenj so pokazali, da sta bila človeško telo in psiha že pripravljena na preskok v novo dimenzijo bivanja. Ljudje so bili zmožni preživeti celo življenjsko dobo v prostoru brez umetne gravitacije. V tem času so nastali načrti treh mest sistema Konofon: CILINDRICA, SPIRALICA in CONICA. Namen teh projektov je bila postopna priprava individuuma na popolno obvladovanje lastne biti v celotnem prostoru univerzuma.

Stopnja človeškega zavedanja lastne pomembnosti v odnosu do celovitosti vesoljskega konstrukta je bila v mestih sistema Konofon že na zelo visokem nivoju. Vsi trije poznani sistemi so bili razdeljeni na pet urbanih območij. Ta so omogočala postopni prehod v dimenzijo obvladovanja breztežnosti in pripomogla k lažji organizaciji mutirajoče kolektivne zavesti. Konfliktna stanja, ki bi ogrožala obstoj sistema, so bila že davno nemogoča. Človek je namreč poznal konstruktivne rešitve tudi za najhujše izbruhe destruktivne podzavesti. Odgovornost do sebe in sočloveka ter svobodno gibanje in izražanje znotraj danega sistema so v zemeljski antiki slabšalno imenovali anarhija. V četrti geostacionarni dobi je bil to samoumeven princip bivanja.

Cilj poti prebivalca vesoljskih mest sistema Konofon je bilo obvladovanje samega sebe v novih razsežnostih vesolja, skratka raziskovanje. Glede na doseženo stopnjo razvoja je bil odhod logična posledica osnovne želje vsakega posameznika. Posebne organizacije odhoda ni bilo. Na pot v raziskovanje novega življenja v svoji galaksiji se je s svetlobno hitrostjo podal z namenom, da bi o tem poročal svoji civilizaciji.
Človek avtarkični objekt je bil v enoceličnih potovalnih kapsulah sposoben preživeti celo življenje brez dodatne oskrbe in pomoči. Dosegel je višjo stopnjo energetske podzavesti, ki mu je omogočala avtogeno ciklično oskrbovanje ter reševanje možnih nepredvidljivosti. Prešel je takorekoč v zlitje s svojim bivališčem.

Na prehodu iz četrte geostacionarne dobe v prvo interplanetarno dobo je človeku uspelo vzpostaviti sinhronost vseh struktur najmanjših mikrodelcev organskega sestava v enem celovitem BITJU. To pomeni, da se je človek lahko izrazil kot enozvočni sistem, ki se je pod določeno visokofrekvenčno vibracijo sestavil in razstavil. Na ta način mu je bilo v razstavljenem stanju omogočeno potovanje v svetlobnem žarku brez pomožnega objekta. To odkritje je pripeljalo človeško bitje do spoznanja POLNOSTI ČASA, kar je označilo konec dobe polčasa in vhod v prvo interplanetarno dobo.

Od začetka prve geostacionarne dobe je človek slutil to odkritje. Njegov razvoj v tem času je bil zato uvod v totalitarno jasnost, kjer so se novemu bitju odprla nova nadsvetlobna obzorja.

CILINDRICA: Paralelni sistem Konofon.
Hierarhični urbani sistem s prestopnim prehodom v nove stadije bivanja.
1. stadij   -   prilagoditev
2. stadij   -   novi red
3. stadij   -   zavedanje
4. stadij   -   aktivna prisotnost
5. stadij   -   odhod → raziskovanje

RAZISKOVANJE
Hrepenenje po znanju sili človeško bit k raziskovanju meja svojih zmogljivosti. Pri tem moramo vedeti, da je forsiranje reda nesmiselno ob nepopolnem poznavanju bistva. Odkritost do sebe v vsakem trenutku nam omogoča vzpostavitev odnosa na poti do celovitosti konstrukta.

SPIRALICA: Pasovni sistem konofon.
Tekoči urbani sistem s postopnim prehodom v novi stadij.
1. stadij   -   prilagoditev
2. stadij   -   novi red
3. stadij   -   zavedanje
4. stadij   -   aktivna prisotnost
5. stadij   -   odhod → raziskovanje → poročanje

POROČANJE: Zavezanost na določene korenine je lahko ovira, dokler ne nastopi zavedanje, da je pripadnost nekemu izvoru le neizpodbitno dejstvo. Temelj, na katerem lahko še bolj odločno in svobodno gradimo naš razvoj do skrajnih meja sinhronosti z vesoljem. Poročanje na dom je obojestransko koristno.

CONICA: Direktni sistem Konofon.
Mešani urbani sistem s prostim prehodom preko vseh stadijev.
Od 1. do 5. stadija se prepletajo – samoumevna jasna komunikacija ob zavedanju aktivne prisotnosti v urbanem življenju do odhoda v raziskovanje → poročanje → povratek

POVRATEK: Pretirana želja po premiku lahko povzroči prekomerni odmik od lastne zavesti, kruši našo vzdržljivost in ruši razvoj psihofizične biti. Raziskovalec ima vedno možnost povratka na dom, v območje razpoznavne percepcije, kjer lahko lažje poda poročilo o svoji poti.

URBANI ORGANIZMI kot končni bivalni objekt interplanetarne dobe. Tu je človek popolni AVTOMATIST (ki ljubi avtomatično v vseh razsežnostih in oblikah pojavnosti), ki obvladuje psihofizično stanje v vseh vesoljskih dimenzijah.

Ostal mu je JEZIK - raznolik šifrarij sporazumevanja, ki vsebuje pojem zavedanja biti v različnih paralelnih časih. V vsakem je potrebno določeno sporočilo pojasniti z različnimi argumenti.
Ostala mu je VIZIJA - kajti konstrukt se nenehno spreminja ob sočasnem beleženju vzorcev zaključenih ciklusov slik. Ob spoju dveh stanj se rodi vsakič nova luč.
Ostal mu je GLAS - ker človek je zvezda, ki žari svoj utrip v določenem ritmu. S tem vedno oddaja nek zvok. Vsak zvok je nov izraz.
Ostane ZNAK - razprševanje energije povzroča trajanje, ki se odvija v času izgorevanja jedra. Jedro je dom, ki ga je treba vedno zapustiti, da se sproži čas. Čas moramo v celoti zaobjeti do ponovnega preboja v novo jedro.

BIT kot koncentrat prostora TUKAJ in ZDAJ je še vedno vklenjena v časovno zanko, ampak je že pripravljena na premik v VSEČASNOST. To se zgodi takrat, ko BIT mutira v specifiko svojega KONCENTRATA.
Vesoljski konstrukt je še vedno prostor bivanja. Pojma uveljavitve moči nad ostalimi in materialnega posedovanja se razblinita v trenutku, ko se spremeni kontekst LINEARNEGA dojemanja PROSTOR – ČASA.
Bistvo vsega ali Absolut kot FIKSNI POMEN RESNICE izgubi veljavo takrat, ko pride do OSVOBODITVE SMISLA. Linearni vzorec tehtnosti smisla mutira v TRANS POMENA, kjer se Bistvo izrazi v INTERAKCIJI SMISLOV in ne več v njihovi TEHTNOSTI.

Ko BIT doseže sozvočje z VIBRACIJO MUTACIJE lastnega koncentrata, PREBIJE časovno zanko. Tu se prične razgradnja njenega SESTAVA.

Tako nastane novo RAZŠIRJENO TELO, ki obvladuje mehanizme kompozicije in dekompozicije BITI.

Prostor BIVANJA postane vseobsegajoči SPOJNI PROSTOR ČASOV. Kontejner vseh interaktivnih DANOSTI.
Absolutno bistvo postane VSEBOVALEC PREMIKAJOČEGA SE POMENA BITI IN PROSTORA. Tako se omogoči ZLITJE v BIT DOKONČNE JASNOSTI, kjer je VIBRACIJA MUTACIJE OSVOBOJENI SMISEL, ali bolje LEPOTA NIČA, izražena kot LJUBEZEN AVTONOMNIH ENOT BREZ TEŽNOSTI.

WORDS FREE ORBITAL SEACenter Noordung, Vitanje, 2024 WORS FREE ORBITAL SEA (Orbitalno morje prosto besed) - youtube link Video je srečenosni ples arhitekturnih prototipov, orbitalnih gledališč (Ottovolante, Panorama, ...