Homoskop in Duh polčasa | teksti-koncepti

DUH POLČASA

Odgovornost do samega sebe je temeljni pogoj za prisotnost pri akciji vzpostavitve novih razmerij v strukturi razvoja civilizacije. Odgovornost je prisotnost. Prisotnost pa je raziskovanje. Raziskovanje pomeni vzpostavitev realnega kontakta z obsežnim svetom nejasnosti in notranjih nerazloženih občutkov, ki so vzrok notranjih napetosti. Cilj teh iskanj je, da ti občutki postanejo oprijemljiva dejstva, kar se zgodi le v redkih primerih kreativne ekstaze sicer nerazpoznavnega duha. Po razmišljanju o biti v območju levitacije je moj duhovni smisel postal raziskovanje možnosti bivanja in ustvarjanja v tem prostoru. To vesolje in njegova celovitost je zame glavna ustvarjalna sila, gravitacija 0 pa njen izrazni oder.

Konec 20. stoletja zadnje zemeljske dobe so v Dolini kraljev v Egiptu Zemljani odkrili kip glave prvobitnega vesoljskega človeka iz prve interplanetarne dobe. Obraz iz alabastra so tam pustili pripadniki naše civilizacije ob prvih poskusih naselitve tega planeta. Nekaj let kasneje so v reki ob Ljubljani, mestu v centru Evrope, našli model prvobitnega vesoljskega mesta iz istega časa. Obe najdbi sta za zemeljske razmere naključno povezani med seboj. Odkril ju je namreč isti človek, kreativni subjekt z mojo zemeljsko frekvenco. Njemu posredujem podatke o razvoju dogodkov v vesoljnem konstruktu, da jih nato samovoljno izrazi in preda svojemu zemeljskemu času. Za naše pojmovanje je ta naključni arheološki dogodek le logičen prenos informacij skozi isti kodeks praspomina. A prav percepcija praspomina je bila pri zavestnem Zemljanu tedanje dobe dokaj pomanjkljiva. Zaradi nepopolne definicije odčitavanja podatkov se je temu primerno odvijal tudi nadaljni razvoj človeške biti.
Do obeh najdb je prišlo ob koncu zadnje materialne dobe in sočasnem začetku človeškega vesoljskega časa. Zemljan se je s pionirskimi stroji namreč že nekaj let spotikal ob bližnje planete svojega osončja. Dobro je obvladal meritve dimenzij in sestavo materije. Slabo pa je poznal mehanizme kompozicije in dekompozicije. Danes vemo, da je prav v mehanizmu gibanja in sestavljanja vsebine od 80 do 90 odstotkov vsega znanja. Pri tovrstnem raziskovanju je bil prenos mase velik problem. Še večji problem pa je predstavljala vezanost na posedovanje materije, kar je človeka na nek način oviralo pri razvoju njegove psihofizične in duhovne biti. Bližalo se je 21. stoletje, čas odkritja izvora mase in drugih pomembnih spoznanj, ki so odpirala nove dimenzije percepcije. Te so pogojevale vstop v prvo človeško geostacionarno dobo.
Na osnovi tedanjih fizičnih meritev je takrat veljalo pojmovanje, da je čas relativen. Niso namreč poznali mehanizma paralelnih časov, ki so ga spoznali šele pripadniki prve interplanetarne dobe, prebivalci že omenjenega prvobitnega vesoljskega mesta. Danes vemo, čas je eden. To pomeni, da živimo v polnem času in da se naš razvoj giblje v smeri raziskovanja nadsvetlobnih dimenzij duhovnih medplinarnih razsežnosti.
Obdobje pred spoznanjem enosti časa, torej pred odkritjem različno izmerljivih paralelnih časovnih ciklusov, ki se prepletajo v enem, imenujemo doba polčasa. Dogodke iz razvoja bivanja zemeljske civilizacije v tej dimenziji vam skozi svojo emocijo posreduje moj osebni poročevalec vizije in glasu iz konstrukta v projektu Duh polčasa.

Alnitak,	intergalaktični obveščevalec
leto 149 tretje intergalaktične dobe	RAJ X TOT

Ob prevodu iz praspomina prihaja večkrat do motenj pri sprejemu podatkov predvsem zaradi bojazni, da bi izgubili ali pozabili sistem, ki nam določa obstoječo resnico. To je vzrok za napačno usmeritev emocionalnih izbruhov različnih energij, ki se v razvitem stanju nekompatibilnosti večkrat sprevržejo v boj za svoje medsebojno izničenje. Vsako nepotrebno obnavljanje že razvitih energij v kolektivnem smislu upočasnjuje razvoj določenega civilizacijskega ciklusa. Dejanska resnica ni absolutna resnica, temveč resnica v razvoju, ki se s prevodom v določeno ciklično stanje zaradi navedenih motenj izrazi v izkrivljeni podobi. Zavedanje, da smo v naši življenjski akciji le pripovedovalci zgodbe, ki se s stalnim odčitavanjem novih podatkov nenehno dopolnjuje, bo v prihodnje izbrisalo iz naše samozavesti neproduktivni občutek panike, ki nastopi ob vdoru novih, za naše pojme rušilnih impulzov resnice. Tako pojmovanje je namreč absurdno, če vemo, da je dejansko stanje vedno le produkt resnične zgodbe.
Duh polčasa je resnična zgodba, dokumentarec o polčasni percepciji, ki človeka nenehno sili v gibanje kljub nepopolnem poznavanju bistva. To je zgodba navideznih možnosti, ki postanejo resnična dejstva, ko se sile mislečih zberejo v koncentrat in se ob razvoju energije v akcijo omogoči njihova realizacija.

Zemlja,	poročevalec iz konstrukta
leto 1996 zadnje zemeljske dobe	RAJ KRALJEV

1. zgodovina
2. I. stopnja
3. II. stopnja
4. III. stopnja
5. predstavitveni objekt
6. leteča gledališča
7. vesoljska gledališča
8. bivalni sistem zvočnik
9. namen nove bivalnosti
10. cilindrica
11. spiralica
12. conica
13. sistem organizacije bivanja
14. sistem organizacije odhoda
15. raziskovanje, poročanje, povratek
16. človek avtarkični objekt
17. inosfera
18. venosfera
19. avtosfera
20. uvod v klarizem
21. jezik
22. vizija
23. glas
24. znak

ZGODOVINA

Pri šestnajstih letih sem narisal tri mikroorganizme. Čez čas sem spoznal, da so to tri vesoljska mesta popolnega organskega sestava iz tretje intergalaktične dobe. V njih domuje Rajxtot, moj obveščevalec iz konstrukta. Te tri podobe so me spodbudile k igri ustvarjanja možnega razvoja mesta v vesolje. Ob zaključku študija arhitekture sem v diplomski nalogi napisal stavek:: “Mesto je razvojni moment dogodkov, je omejen organski sestav prihajajočih podob s poti in živo spreminjajoče se telo, ki skuša venomer ujeti čas svojega nastanka.” Misel nakazuje pristop, s katerim začenjam izražati zgodbo o možnem razvoju zemeljske biti.
Informacije o razvoju vesoljskega mesta v dobi polčasa posredujem po izročilu. Vse podobe so torej avtorski prevod danih impulzov. Tekst je zato v preteklem času, kar je za zemeljski časovni ciklus pretekla prihodnost.
Prva realna razmišljanja o bivanju v geostacionarnem prostoru zemeljske orbite segajo v 21. stoletje zadnje zemeljske dobe. Že v prejšnjem, 20. stoletju, je človek raziskoval in uporabljal ta prostor pretežno v informacijske namene. Povodi za realni razmislek o novem bivanju pa so bili: stopnjevanje problematičnosti onesnaževanja zemeljske oble, huda vsesplošna kriza na prehodu iz 20. v 21. stoletje ter po drugi strani nova duhovna in tehnološka spoznanja, ki so odpirala možnost realne uporabe novih energij, predvsem pri prenosu materije iz gravitacijskega prostora zemlje v njeno orbito. Vse to je v 21. stoletju pripeljalo zemeljsko civilizacijo do začetka prve geostacionarne dobe.

I. STOPNJA

V prvi geostacionarni dobi se je življenje človeka odvijalo pretežno na zemeljski obli. V orbiti so na začetku dobe krožile okorne posojanke, ki so služile v glavnem v raziskovalne namene. Z realizacijo prvih izpopolnjenih objektov z umetno gravitacijo se je začelo postopno naseljevanje geostacionarnega prostora. Zaradi doživetih kriz in vedno večje potrebe po neobljudenih površinah se je sočasno na zemlji zvišala stopnja medčloveške strpnosti in znatno zmanjšala potreba po posedovanju materije. Uveljavil se je strnjen ekološki in visokokakovostni bivanjski sistem - nivojsko mesto. Na sliki sta prikazana osnovni tloris in poseg nivojskega mesta na kolih v obstoječi urbanizem mesta Ljubljane.

I.stopnja: nivojsko mesto

3. nivo	nivo bivanja ali poslovanja
2. nivo	oskrbovanje in nivo pešca
1. nivo	podzemna prometna infrastruktura

II. STOPNJA

Masovna naselitev zemeljske orbite in namestitev prvih delovnih postojank na Luni in na Marsu sta zaznamovali začetek druge geostacionarne dobe. V drugi polovici dobe so nekatera geostacionarna mesta že presegala število milijon prebivalcev. Na zemlji beležimo razvoj nivojskega principa mesta v parkirno mesto. To je bil zaključen sistem bivalnih parkirišč z urejeno urbano strukturo in krajino: hiše-domovi so bile leteče celice, ki so se selile iz mesta v mesto. Gostota površine urbanih struktur na zemlji se ni več širila. Na sliki je prikazan tloris parkirnega mesta Chicaga, ki so ga zgradili po priredbi plana ureditve Chicaga arhitekta Daniela Burnhama iz leta 1909 zadnje zemeljske dobe.

II. stopnja: parkirno mesto

3. nivo	leteče hiše - parkirni stolpi servisni in poslovni objekti
2. nivo	leteče liše - parkirne parcele
1. nivo	oskrbovanje in nivo pešca podzemna prometna infrastruktura

III. STOPNJA

Tretja geostacionarna doba se je začela s prvo preselitvijo geostacionarnega mesta v orbito Marsa. Vzrok za to je bila izgradnja prvega avtarkičnega geostacionarnega mesta v orbiti. Mesto za svoje preživetje ni potrebovalo več nikakršne oskrbe s planeta. To je bila doba prvega neposrednega odkritja drugih civilizacij na določenih planetih naše galaksije. Življenje na zemlji je zaradi odmiranja ozračja postajalo vedno bolj nevzdržno, tako da na koncu dobe ni bilo tam več nobenega stalnega prebivalca. Geostacionarna avtarkična mesta z umetno gravitacijo so bila sestavljena iz enostavnih montažnih sklopov iz lahkih protokovinskih mas, ki so se na razmeroma enostaven način širila v valjast konstrukt. Z letečimi airbusi je bila možna hitra povezava med mesti in planeti. Bivanje v njih je bilo organizirano po razvitem nivojskem valjastem principu z umetnim pridobivanjem kisika in surovin ter vzpostavitvijo bivalne klime z vegetacijo.

III. stopnja: avtarkično geostacionarno mesto

notranji obroč	nivo bivanja oskrba in nivo pešca
srednji obroč	umetna klima, vegetacija servisni in delovni nivo
zunanji obroč	mestna komunikacijska infrastruktura postaje izvenmestnih poletov

PREDSTAVITVENI OBJEKT

V času prve geostacionarne dobe so se na zemeljski obli ob spoznanju novih pogonskih energij pojavile prve leteče zgradbe. Ti objekti niso bili več namenjeni potovanju. Imeli so natančno določene funkcije, ki so jih opravljali na različnih krajih sveta. To je pomenilo premik v racionalni izrabi zazidalnih površin. Prvi tak objekt je bilo leteče gledališče. Umetniki so tako lahko predvajali svoja dela v isti multimedialni zgradbi na različnih krajih sveta. S tem konceptom so obudili spomin na antična potujoča gledališča izpred zadnje zemeljske dobe (slika). Gledališki objekt je bil predhodnik masovnih premikov v vesolje tudi v drugi geostacionarni dobi. Kot tak je bil takorekoč predstavitveni objekt vesoljskega razvoja bivanja. Glavni vzroki za to so na kratko obrazloženi v spodnjem tekstu, ki je nastal ob prvih zamislih vesoljskih gledališč še pred prvo geostacionarno dobo:
“Bivanjski prostor v vseh smislih pogojuje človeško bit. Nova oblika življenja in z njim ustvarjanje je možno le v novem načinu bivanja. Vesoljski prostor nakazuje realno možnost, da se končno razvijejo nove duhovne razsežnosti.
Pojem bivanja je v zemeljskem gledališču predstavljen kot fiktivna tvorba. To omogoči gledalcem, da se neobremenjeno spoznajo z njegovo vsebino. Prav zato sem prepričan, da je gledališče kot masovni bivanjski prostor najbolj primeren poročevalec nove oblike življenja.
Teater kot arhitekturna forma je identifikacijska točka vsake civilizacije. Sistem vesoljskih gledališč nas s svojo arhitekturno podobo vmešča v dobo, ki prihaja. S tem se identiteti teatra povrnejo izgubljene vrednote univerzalne razpoznavnosti.
Vesoljsko gledališče bo mirovalo v območju breztežnosti na točki, ki je 36.000 km nad zemljo. Njegova hitrost bo enaka rotacijski hitrosti zemlje. Tako gledališče bo kot arhitekturni center prinašalec idej, mitov in misli. To bo avtonomen gledališki prostor, v katerega se bo naselila umetnost.”

LETEČA GLEDALIŠČA

OTTO VOLANTE
- Gledališče z osrednjo okroglo dvorano in dvižnimi tribunami v spodnji sferi osmice.
- Na strehi objekta je okroglo gledališče na odprtem z osrednjim odrom v zgornji sferi osmice.

TERRA TERRA
- Variabilno sferično gledališče z veliko osrednjo dvorano.
- Možnost delitve na štiri polamfiteatralne dvorane.
- Manjša okrogla dvorana na strehi.

PANORAMA
- Gledališče po principu grškega amfiteatra z osrednjim odrom.
- Možnost pogleda navzven skozi prosojno steno za odrom.
- Manjše amfiteatralno gledališče na strehi.

TRABICOLO
- Gledališki objek za tri osebe z osrednjim multimedialnim video odrom.

VESOLJSKA GLEDALIŠČA

OTTO VOLANTE
- Prvo vesoljsko gledališče.
- V njem je duh ideje vesoljskega gledališča.
- Osnovni pogoji breztežnosti so razpoznavni v strukturi volumenske uporabnosti.
- Tribune gledalcev so usmerjene v center proti nasproti si obrnjenima odroma
- Možnost lebdenja v smeri osmice okoli obeh odrov.

TERRAXTERRA
- Je genij prostorske variabilnosti.
- Osrednjo sferično dvorano lahko razdelimo v dve ali štiri dvorane.
- Po delitvi sfere s trojnim križem nastane osem tristraničnih piramidalnih dvoran.

PANORAMA
- Je odraz ljubezni do vsebine breztežnosti.
- Vesolje je predstava, ki jo lahko gledamo z nasproti si stoječih tribun skozi vrtljivi prosojni element
za osrednjim odrom.

TRABICOLO
- Je vesoljska igrača.
- V zasnovi je to gledališče za tri osebe.
- Gledalce v treh točkah na obodu sfere vodijo elektromagneti v vse smeri.
- Predstava je v centru sfere.
- Možnost maksimalno 24 elektromagnetno vodenih točk - gledalcev.

BIVALNI SISTEM ZVOČNIK

Vzrok za začetek četrte geostacionarne dobe je izum prve enocelične kapsule, ki potuje skozi vesolje s svetlobno hitrostjo. V prejšnjih geostacionarnih dobah je človek napredoval v spoznavanju mehanizma mikroenergij. Ugotovil je, da je treba delcem materije, ki potujejo z najvišjo do tedaj možno hitrostjo, dodati visokofrekvenčne spiralne vibracije, da se ne razgradijo. Zgradil je kapsulo iz delcev ene same monocelične mase, ki ga je lahko ponesla v vesolje s svetlobno hitrostjo. Hkrati se je začel privajati na dolgoročno bivanje v prostoru brez gravitacije in začel načrtovati sodobnejša vesoljska mesta. To je bil vzrok za človekov prehod v novi bivalni sistem - zvočnik, mesto s postopnim pojemanjem gravitacije.
Simulacijo bivanja v sistemu zvočnik so prvič predstavili v vesoljskem gledališču leteča osmica (slika).

NAMEN NOVE BIVALNOSTI

V času prvih zamisli konusnih bivalnih mest so v telesni zgradbi človeka nastale prve radikalne mutacije. V vesoljskem gledališču za tri osebe (slika) so izvedli prve poskuse sožitja med tremi različno mutiranimi subjekti. Rezultati teh izkušenj so pokazali, da sta bila človeško telo in psiha že pripravljena na preskok v novo dimenzijo bivanja. Ljudje so bili zmožni preživeti celo življenjsko dobo v prostoru brez umetne gravitacije. V tem času so nastali načrti treh mest sistema zvočnik: CILINDRICA, SPIRALICA in CONICA. Namen teh projektov je bila postopna priprava individuma na popolno obvladovanje lastne biti v celotnem prostoru univerzuma.

CILINDRICA
- Paralelni sistem zvočnik.
- Hierarhični urbani sistem s prestopnim prehodom v novi stadij.

SPIRALICA
- Pasovni sistem zvočnik.
- Tekoči urbani sistem s postopnim prehodom v novi stadij.

CONICA
- Direktni sistem zvočnik.
- Mešani urbani sistem s prostim prehodom preko vseh stadijev.

SISTEM ORGANIZACIJE BIVANJA

Stopnja človeškega zavedanja lastne pomembnosti v odnosu do celovitosti vesoljskega konstrukta je bila v mestih sistema zvočnik že na zelo visokem nivoju. Vsi trije poznani sistemi so bili razdeljeni na pet urbanih območij. Ta so omogočala postopni prehod v dimenzijo obvladovanja breztežnosti in pripomogla k lažji organizaciji mutirajoče kolektivne zavesti. Konfliktna stanja, ki bi ogrožala obstoj sistema, so bila že davno nemogoča. Človek je namreč poznal konstruktivne rešitve tudi za najhujše izbruhe destruktivne podzavesti. Odgovornost do sebe in sočloveka ter svobodno gibanje in izražanje znotraj danega sistema so v zemeljski antiki zloglasno imenovali anarhija. V četrti geostacionarni dobi je bil to samoumeven princip bivanja.
Organizacija bivanja v območjih treh mestnih sistemov:

CILINDRICA -   prestopni prehod v novi stadij
1. stadij   -   prilagoditev
2. stadij   -   novi red
3. stadij   -   zavedanje
4. stadij   -   aktivna prisotnost
5. stadij   -   odhod → raziskovanje

SPIRALICA -   postopni prehod v novi stadij
1. stadij   -   prilagoditev
2. stadij   -   novi red
3. stadij   -   zavedanje
4. stadij   -   aktivna prisotnost
5. stadij   -   odhod → raziskovanje

CONICA - prosti prehod preko vseh stadijev
1. stadij       jasna komunikacija
2. stadij ↑   ob zavedanju
3. stadij ↓   aktivne prisotnosti
4. stadij        v urbanem življenju
5. stadij   -   odhod → raziskovanje

SISTEM ORGANIZACIJE ODHODA

Cilj poti prebivalca vesoljskih mest sistema zvočnik je bilo obvladovanje samega sebe v novih razsežnostih vesolja, skratka raziskovanje. Glede na doseženo stopnjo razvoja je bil odhod logična posledica osnovne želje vsakega posameznika. Posebne organizacije odhoda ni bilo. Na pot v raziskovanje novega življenja v svoji galaksiji se je s svetlobno hitrostjo podal z namenom, da bi o tem poročal svoji civilizaciji. Osnovna želja je izražena v misli, ki so jo napisali že v zadnji zemeljski dobi: “Sanje novih dni postanejo realnost, ko smo pripravljeni slediti sebi do skrajnih možnosti mutacije. Transfiguracija do ljubezni brez bojazni je mogoča ob povratku vseh informacij na dom. Na poti Sam v samostojnem objektu čistim svojo moč v odgovornem stadiju civilizacije biti. Avtomatist je odgovorni anarhist, ki ljubi svojo bit do skrajnosti.”

RAZISKOVANJE, POROČANJE, POVRATEK

RAZISKOVANJE
Hrepenenje po znanju sili človeško bit k raziskovanju meja svojih zmogljivosti. Pri tem moramo vedeti, da je forsiranje reda nesmiselno ob nepopolnem poznavanju bistva. Odkritost do sebe v vsakem trenutku nam omogoča vzpostavitev odnosa na poti do celovitosti konstrukta.

POROČANJE
Zavezanost na določene korenine je lahko ovira, dokler ne nastopi zavedanje, da je pripadnost nekemu izvoru le neizpodbitno dejstvo. Temelj, na katerem lahko še bolj odločno in svobodno gradimo naš razvoj do skrajnih meja sinhronosti z vesoljem. Poročanje na dom je obojestransko koristno.

POVRATEK
Pretirana želja po premiku lahko povzroči prekomerni odmik od lastne zavesti, kruši našo vzdržljivost in ruši razvoj psihofizične biti. Raziskovalec ima vedno možnost povratka na dom, v območje absolutne percepcije, kjer lahko lažje poda poročilo o svoji poti.

ČLOVEK AVTARKIČNI OBJEKT

V enoceličnih potovalnih kapsulah je bil sposoben preživeti celo življenje brez dodatne oskrbe in pomoči. Dosegel je višjo stopnjo energetske podzavesti, ki mu je omogočala avtogeno ciklično oskrbovanje ter reševanje možnih nepredvidljivosti. Prešel je takorekoč v zlitje s svojim bivališčem. Človek avtarkični objekt je spodaj prikazan na skici iz zadnje zemeljske dobe.

INOSFERA

Območje bivanja znotraj geostacionarnega vesoljskega mesta. Avtarkični bivalni ekosistem.

VENOSFERA

Območje geostacionarnega gibanja vesoljskih bivalnih konstruktov okrog določenega planeta.

AVTOSFERA

Območje razvite dimenzije avtarkičnega potovalnega bivališča. Človek avtomatist potuje v svetlobnem žarku na poti v astral.

UVOD V KLARIZEM

Na prehodu iz četrte geostacionarne dobe v prvo interplanetarno dobo je človeku uspelo vzpostaviti sinhronost vseh struktur najmanjših mikrodelcev organskega sestava v enem celovitem organizmu. To pomeni, da se je človek lahko izrazil kot enozvočni sistem, ki se je pod določeno visokofrekvenčno vibracijo sestavil in razstavil. Na ta način mu je bilo v razstavljenem stanju omogočeno potovanje v svetlobnem žarku brez pomožnega objekta. To odkritje je pripeljalo človeško bitje do spoznanja o enosti časa, kar je označilo konec dobe polčasa in vhod v prvo interplanetarno dobo, imenovano tudi KLARIZEM.
Človek je postal popolni avtomatist, ki obvladuje psihofizično stanje v vseh vesoljskih dimenzijah. Od začetka prve geostacionarne dobe je človek slutil to odkritje. Njegov razvoj v tem času je bil zato uvod v klarizem, kjer so se novemu bitju odprla nova nadsvetlobna obzorja.

JEZIK

Ostal mu je jezik, raznolik šifrarij sporazumevanja, ki vsebuje pojem zavedanja biti v različnih paralelnih časih. V vsakem je potrebno določeno sporočilo pojasniti z različnimi argumenti.

VIZIJA

Ostala mu je vizija, kajti konstrukt se nenehno spreminja ob sočasnem beleženju zaključenih ciklusov slik. Ob pozornosti do obeh se rodi vsakič nova luč.

GLAS

Ostal mu je glas, ker človek je zvezda, ki žari svoj utrip v določenem ritmu. S tem vedno oddaja nek zvok. Vsak zvok je nov izraz.

ZNAK

Razprševanje energije povzroča trajanje, ki se odvija v času izgorevanja jedra. Jedro je dom, ki ga je treba vedno zapustiti, da se sproži čas. A vedeti moramo, da ČAS JE EDEN.